Zakaj je pomanjkanje vode ena največjih groženj našega časa?

Posnetki izsušenih rečnih strug in razpokane zemlje, ki v zadnjih letih vse pogosteje prihajajo iz Španije, Portugalske in Italije, pričajo o problemu, ki je dolgo veljal za skrb drugih celin. Leta 2022 je reka Pad doživela najhujšo sušo v zadnjih sedemdesetih letih, medtem ko so imeli zbiralniki na Iberskem polotoku občasno zaskrbljujoče nizko gladino. Klimatologi pojasnjujejo, da višje temperature ne le pospešujejo izhlapevanje, temveč tudi spreminjajo razporeditev padavin, tako da nalivom vse pogosteje sledijo dolga sušna obdobja. Suše pa niso izključno evropski pojav: milijoni ljudi se borijo s kronično negotovo oskrbo z vodo, od vzhodne Afrike in Bližnjega vzhoda do velikih delov Indije.

Največji porabnik sladke vode niso gospodinjstva, kot pogosto zmotno domnevamo, temveč kmetijstvo. Po ocenah Organizacije za prehrano in kmetijstvo odpade na namakanje približno 70 odstotkov vode, ki jo človek črpa iz rek, jezer in podzemnih zalog. Posebej problematično je, da pogosto gojijo kulture z visoko porabo vode, kot so riž, bombaž ali avokado, prav v sušnih regijah, kjer je vsak liter dragocen. V južni Španiji se na primer ogromne površine pod rastlinjaki namakajo z vodo iz vodnjakov, od katerih je velik del, po navedbah okoljskih organizacij, izkopan brez dovoljenja.

Ko površinske vode presahnejo, kmetje posežejo po podzemnih vodah, ki se, za razliko od rek, obnavljajo izjemno počasi, v nekaterih primerih skozi stoletja ali celo tisočletja. Satelitske meritve, ki beležijo najmanjše spremembe v gravitacijskem polju Zemlje, kažejo, da podzemne zaloge kopnijo v številnih regijah, od severne Indije do Kalifornije. Posledice so vidne tudi s prostim očesom: v mestu Mehika, zgrajenem na nekdanjem jezerskem dnu, tla ponekod tonejo za več kot 20 centimetrov na leto.

Glede na te trende vse več držav stavi na razsoljevanje, torej na predelavo morske vode v pitno vodo. Države Perzijskega zaliva, kot sta Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, pa tudi Izrael, že zagotavljajo precejšen del svoje pitne vode na ta način. Tehnologija pa ima svojo ceno: obrati porabijo ogromne količine energije, ki jo v regiji še vedno pretežno pridobivajo iz fosilnih goriv. Poleg tega pri postopku nastaja visoko koncentrirana slana voda, ki, če jo izpustijo v morje brez ustrezne obdelave, lahko škoduje morskim ekosistemom.

Pomanjkanje vode je tudi geopolitično vprašanje, zlasti tam, kjer več držav deli isto porečje. Najbolj znan primer je Nil: Etiopija je na Modrem Nilu zgradila ogromno hidroelektrarno, Egipt, ki je skoraj povsem odvisen od te reke, pa se boji, da bo dobival vse manj vode. Podobne napetosti obstajajo glede Tigrisa in Evfrata, katerih vode si delijo Turčija, Sirija in Irak, pa tudi glede Inda med Indijo in Pakistanom. Čeprav so bile odprte vojne zaradi vode doslej redke, strokovnjaki menijo, da bi lahko podnebne spremembe zaostrile takšne spore, če se ne okrepi mednarodno sodelovanje.

Vendar odgovornost ne leži le na vladah in na velikih porabnikih. Gospodinjstvo, ki se prha redno na kratko namesto kopanja, popravlja puščajoče pipe in vklaplja pralni stroj samo polnega, lahko prihrani na stotine litrov na teden. Še večji vpliv ima tako imenovana virtualna voda, torej količina vode, ki je vgrajena v proizvodnjo hrane in oblačil. Za en kilogram govedine je na primer potrebnih več tisoč litrov vode, kar je mnogokrat več kot za enako količino žit. Zato zmernejše uživanje mesa in manj zavržene hrane sodita med najučinkovitejše načine, s katerimi lahko posameznik zmanjša svoj vodni odtis.