Kdo bo plačeval pokojnine starajoče se celine v prihodnosti?
Evropa, ki je veljala stoletja za gonilno silo svetovnega razvoja, je danes celina z najvišjo povprečno starostjo na svetu. V skoraj vseh evropskih državah je stopnja rodnosti občutno pod ravnjo približno 2,1 otroka na žensko, ki jo demografi štejejo za nujno, da se ohrani stabilno število prebivalcev brez priseljevanja. Hkrati pričakovana življenjska doba po zaslugi napredka medicine in boljših življenjskih razmer v večjem delu Zahodne Evrope že znaša več kot 80 let. Rezultat je demografska piramida, ki vse bolj spominja na žaro: število upokojencev nenehno narašča, medtem ko generacije v delovni starosti postajajo vse ožje.
Ta preobrat še posebej močno prizadene pokojninske sisteme, ki v večjem delu Evrope temeljijo na načelu medgeneracijske solidarnosti. Če se nadaljujejo sedanji trendi, bi lahko razmerje med ljudmi v delovni starosti in starejšimi od 65 let, ki danes v Evropski uniji znaša približno tri proti ena, do konca stoletja upadlo na manj kot dve proti ena. Zato vlade stojijo pred neprijetno izbiro: zvišati prispevke in davke, znižati pokojnine ali dvigniti starostno mejo za upokojitev. Nemčija, na primer, se je odločila že leta 2007 postopoma dvigniti starostno mejo s 65 na 67 let. Pri tem so pokojnine le ena plat medalje, saj starejše prebivalstvo neizogibno potrebuje tudi več zdravil, bolnišničnega zdravljenja in dolgotrajne oskrbe.
Pomanjkanje delovne sile, na katero ekonomisti opozarjajo že vrsto let, že dolgo ni abstraktna napoved, temveč vsakdanjik v mnogih panogah. V bolnišnicah in domovih za starejše primanjkuje medicinskih sester in negovalcev, na podeželju pa veliko podjetij ne uspe zapolniti prostih delovnih mest. Razmere se bodo zaostrile verjetno še bolj, ko v prihodnjih letih v pokoj odidejo številčne generacije rojenih v šestdesetih letih, saj bo zasedlo njihovo mesto na trgu dela bistveno manj mladih ljudi.
Nemčija, katere gospodarstvo je odvisno še posebej močno od industrije in kvalificirane delovne sile, zato vse bolj sistematično usmerja pogled v tujino. Za regijo je še posebej pomembno tako imenovano pravilo za Zahodni Balkan, ki od leta 2016 omogoča državljanom šestih držav, med njimi tudi Severna Makedonija, da se zaposlijo v Nemčiji brez formalno priznane kvalifikacije, če imajo konkretno ponudbo za delo. Letna kvota, ki je znašala prej 25.000 oseb, je bila leta 2024 podvojena na 50.000.
Kar je videti z nemškega vidika kot pragmatična rešitev, z vidika držav izvora pogosto predstavlja hudo izgubo. Popis iz leta 2021 je pokazal, da v Severni Makedoniji živi manj kot 1,9 milijona prebivalcev, kar je bistveno manj kot ob prejšnjem popisu iz leta 2002, velik del razlike pa gre pripisati izseljevanju. Tako nastaja začarani krog: čim več mladih ljudi odhaja, tem hitreje se stara preostalo prebivalstvo, s tem pa se zmanjšuje tudi število tistih, ki bi morali financirati prihodnje pokojnine.
Zagovorniki delovnih migracij poudarjajo, da nakazila iz tujine pomagajo številnim družinam in da delavci povratniki s seboj prinašajo novo znanje in izkušnje. Kritiki pa opozarjajo, da od takšne izmenjave dolgoročno pridobijo predvsem bogatejše države, medtem ko revnejše izgubljajo prav tiste ljudi, brez katerih bi bil mogoč njihov razvoj le stežka. Zato vse pogosteje razpravljajo o modelih partnerstva, v katerih bi prispevale države sprejemnice delavcev k stroškom izobraževanja v državah izvora, da se ne bi izčrpavali že tako omejeni človeški viri. Odprto ostaja vprašanje, ali bo uspelo Evropi omiliti lastno staranje, ne da bi poglobila demografsko krizo pri svojih sosedih.