Celina pod pritiskom vročine: zakaj se segreva Evropa hitreje od preostalega sveta?

Kar je veljalo za izjemo še pred nekaj desetletji, danes vse bolj postaja pravilo; poletja v Evropi ne le postajajo toplejša, temveč so tudi daljša, sušnejša in nevarnejša. Po podatkih evropske službe Copernicus, ki spremlja podnebje, je Evropa celina, ki se najhitreje segreva, pri čemer temperature tam naraščajo približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Posebej prizadeto je Sredozemlje, kjer termometri v mnogih mestih vse pogosteje kažejo več kot 40 stopinj, a tako imenovane tropske noči, v katerih temperatura ne pade pod 20 stopinj, so že zdavnaj postale vsakdanjik. Kar statistika opisuje abstraktno, milijoni ljudi vsako poletje občutijo na lastni koži.

Dolgotrajna vročina, v kombinaciji z vse izrazitejšimi sušami, ustvarja skoraj idealne razmere za gozdne požare, ki v Grčiji, Španiji, Italiji in na Portugalskem vsako poletje uničijo ogromne površine. Požar, ki je divjal leta 2023 v regiji Evros, na severovzhodu Grčije, velja za največji gozdni požar, ki je doslej bil zabeležen v Evropski uniji. Požari ne uničujejo le ekosistemov, ki so se oblikovali skozi stoletja, temveč ogrožajo tudi naselja, infrastrukturo in človeška življenja, stroški gašenja in obnove pa iz leta v leto naraščajo. Nič manj resne niso posledice suše za kmetijstvo; ko pridelki propadejo, ne trpijo le kmetje, temveč tudi potrošniki, saj cene hrane naraščajo. V nekaterih regijah Španije in Italije so morale oblasti v zadnjih letih celo omejiti oskrbo z vodo.

Vročinski valovi pomenijo resno tveganje tudi za javno zdravje, zlasti za starejše osebe, majhne otroke in kronične bolnike, katerih organizem težje uravnava telesno temperaturo. Ko se ne ohladi niti ponoči, telo ne okreva, kar dodatno obremenjuje srce in krvni obtok. Po ocenah raziskovalcev je samo poleti 2022 v Evropi zaradi vročine umrlo več kot 60.000 ljudi, kar kaže, da se mnoge države še vedno niso dovolj pripravile. Francija je po katastrofalnem vročinskem valu leta 2003, v katerem je umrlo na tisoče ljudi, uvedla nacionalni sistem zgodnjega opozarjanja, ki danes služi kot zgled tudi drugim državam.

V mestih se težava dodatno zaostruje zaradi tako imenovanega učinka toplotnega otoka, saj asfalt in beton čez dan vpijata toploto in jo sproščata šele ponoči. Zato mesta po vsej Evropi eksperimentirajo z različnimi ukrepi za prilagajanje, od sajenja dreves in urejanja novih parkov do belih streh, ki odbijajo sončno svetlobo. V Barceloni se na primer šole, knjižnice in druge javne stavbe med vročinskimi valovi spremenijo v podnebna zatočišča, v katerih ljudje lahko poiščejo zavetje pred vročino. Kritiki kljub temu opozarjajo, da takšni ukrepi, naj bodo še tako koristni, blažijo le simptome, a ne odpravljajo vzroka težave.

V znanstveni skupnosti skoraj ni dvoma, da so glavni vzrok za ta trend od človeka povzročene podnebne spremembe. S sežiganjem premoga, nafte in plina se v ozračje sproščajo ogromne količine toplogrednih plinov, ki zadržujejo toploto in tako povečujejo verjetnost ekstremnih vremenskih pojavov. Podnebni modeli kažejo, da bi lahko poletja kot tista iz zadnjih let, če izpusti ne upadejo drastično, postala norma že do sredine stoletja. Prav zato znanstveniki poudarjajo, da prilagajanje, čeprav nujno, ne more nadomestiti zaščite podnebja, temveč mora iti z roko v roki z njo. Evropska unija si je zadala cilj, da postane do leta 2050 podnebno nevtralna, vendar ali bo ta ambiciozna obljuba izpolnjena, bo odvisno predvsem od tega, kako dosledno bodo države članice izvajale dogovorjene ukrepe.