Zakaj širitev EU na Zahodni Balkan vedno znova zaide v slepo ulico?

Ko so države članice na vrhu v Solunu leta 2003 državam Zahodnega Balkana obljubile evropsko perspektivo, so mnogi verjeli, da bo integracija regije stvar nekaj let. Več kot dve desetletji pozneje je bilanca streznjujoča: iz regije je doslej le Hrvaška, ki je pristopila leta 2013, polnopravna članica Unije. Preostale države so na različnih stopnjah procesa, pri čemer nekatere med njimi že skoraj dve desetletji čakajo pred vrati Unije.

Sam pristopni proces sledi strogi logiki pogojevanja: kandidatka mora prevzeti celotni pravni red Unije, ki je razdeljen na 35 pogajalskih poglavij, od javnih naročil do varstva okolja. Vsako poglavje se odpre in zapre šele, ko so izpolnjena vnaprej določena merila, za vsakega od teh korakov pa je potrebna soglasna privolitev vseh držav članic. Prav to pravilo soglasnosti, ki naj bi ščitilo interese vsake članice, v praksi vsaki vladi daje možnost, da vzame celoten proces za talca v svojih dvostranskih sporih.

Črna gora, ki se pogaja od leta 2012 in je odprla skoraj vsa poglavja, velja za najnaprednejšo kandidatko. Pri Srbiji, s katero so se začela pogajanja leta 2014, je napredek bistveno počasnejši, med drugim zato ker Bruselj povezuje njeno evropsko prihodnost z normalizacijo odnosov s Kosovom. Albanija in Severna Makedonija pa sta uradno odprli pogajanja šele leta 2022, po letih čakanja v predsobi Unije.

Makedonski primer posebej jasno kaže, kako močno lahko dvostranska vprašanja oblikujejo proces. Čeprav je država status kandidatke dobila že leta 2005, je začetek pogajanj vrsto let blokirala Grčija, ker je menila, da ime Makedonija nakazuje ozemeljske zahteve do njene istoimenske severne pokrajine. Spor je bil presežen šele s Prespanskim sporazumom iz leta 2018, s katerim je država sprejela ime Severna Makedonija, kar je bil za mnoge državljane boleč kompromis. Namesto pričakovanega preboja je sledila nova blokada: Bolgarija je zahtevala vpis Bolgarov v ustavo kot manjšine, pa tudi koncesije pri vprašanjih zgodovine in jezika. Ker je za spremembo ustave potrebna dvotretjinska večina v parlamentu, je ta zahteva poglobila politične delitve, del javnosti pa jo je doživel kot poseg v nacionalno identiteto.

Poleg dvostranskih sporov ostaja ključno merilo vladavina prava, ki jo je Bruselj v zadnjih letih postavil v samo središče pristopne metodologije. V skladu s to logiko se poglavja o pravosodju in temeljnih pravicah odpirajo prva, a se zapirajo zadnja, tako da je napredek na vseh drugih področjih odvisen od njih. V poročilih Komisije se redno kritizirajo politični vpliv na sodstvo, selektivni boj proti korupciji in pritiski na neodvisne medije. Kritiki ob tem opozarjajo, da formalno sprejemanje zakonov malo pomeni, če jih v praksi ne izvajajo dosledno.

Vendar odgovornost ne leži le na kandidatkah. V več državah članicah je širitev nepriljubljena, vlade pa se bojijo, da bi sprejem novih, razmeroma revnih držav preobremenil proračun in institucije Unije. Zato so vse glasnejši glasovi, da mora Unija pred sprejemom novih članic reformirati lastne postopke, na primer z odpravo soglasnosti v zunanji politiki. Drugi pa opozarjajo, da bi vsako nadaljnje odlašanje odprlo prostor za Rusijo, Kitajsko in druge zunanje akterje, ki že poskušajo povečati svoj vpliv v regiji. Ruska invazija na Ukrajino leta 2022 je sicer dala širitvi nov politični zagon, vendar je ta zagon doslej le deloma prerasel v konkreten napredek za Zahodni Balkan. Ali bodo države regije v naslednjem desetletju postale članice, bo določila predvsem ena stvar: pripravljenost obeh strani, da izpolnita lastne obljube.