Zastoj v taljenju arktičnega ledu ne prinaša olajšanja.
12. septembra 2026 je arktični morski led dosegel svoj letni minimum in pokrival približno 4,6 milijona kvadratnih kilometrov. Podatke sta 23. septembra objavila NASA in ameriški center za raziskovanje snega in ledu, ki spremljata polarni led od konca sedemdesetih let. S to površino leto 2026 deli deseto mesto na lestvici najnižjih minimumov z leti 2008, 2010 in 2025, saj razlike med njimi znašajo manj kot 40.000 kvadratnih kilometrov. Rekord iz leta 2012, ko je led skopnel na vsega 3,39 milijona kvadratnih kilometrov, še vedno ostaja nedosežen.
Na prvi pogled številke delujejo skoraj spodbudno, saj letošnje leto ni prineslo novega rekorda. Septembrski minimumi v zadnjih dveh desetletjih ne kažejo bistvenega upada, zato znanstveniki govorijo o platoju. Po besedah znanstvenika Walta Meierja iz istega centra je led res nehal kopneti, vendar na ravni, ki je veliko nižja kot na začetku meritev. Vseh 20 najnižjih minimumov od začetka satelitskih meritev je bilo zabeleženih v zadnjih 20 letih, od leta 2007 do 2026. Z drugimi besedami, tudi najboljše leto iz tega niza je slabše od katerega koli leta pred letom 2007.
Razlage za takšen zastoj so po mnenju znanstvenikov večplastne. Arktika je v devetdesetih letih in na začetku tega stoletja izgubila velik del debelega večletnega ledu. Preostali stari led danes leži okoli severnega tečaja in severno od Grenlandije, kjer je najhujši mraz, sezona taljenja pa je najkrajša. Tako se je vzpostavilo novo ravnovesje med zimsko rastjo in poletnim taljenjem enoletnega ledu. Znanstveniki agencije NASA dodajajo, da je v zadnjem desetletju nad Arktiko več oblakov, ki ščitijo led pred sončnim sevanjem. Del razlage je lahko tudi naravna spremenljivost podnebja, ki vrsto let lahko prikriva dolgoročni trend.
Vendar stabilne številke o površini ne povedo, koliko je oslabel sam led. Današnji led je znatno tanjši in mlajši kot v osemdesetih letih, zato veliko laže razpada zaradi valov, vetrov in neviht. Prav to se je pokazalo letos poleti: v Beaufortovem morju in Čukotskem morju je led kopnel pozno, a izjemno hitro. Hkrati se je odprla velika površina odprte vode med Svalbardom in severnim tečajem.
Posledice ne ostajajo le na Arktiki. Bela površina ledu odbija velik del sončne energije, medtem ko jo vpija temni ocean, kar dodatno pospešuje segrevanje. Zaradi te povratne zanke se segreva Arktika nekajkrat hitreje od svetovnega povprečja. Ker morski led že plava, njegovo taljenje ne dviguje morske gladine, vendar vpliva na vreme, na ekosisteme in na življenje severnih skupnosti. Izginjanje ledu odpira tudi severne pomorske poti, kar privablja ladjarske družbe.
Dolgoročni upad od leta 1979 naprej je še vedno jasen. Ker je led tanek in ranljiv, bi lahko eno toplo in viharno leto znova sprožilo naglo taljenje. Zato zastoj bolj spominja na premor kot na konec taljenja.