Zakaj je izbira Guterresovega naslednika preizkus za same Združene narode?

Izbira desetega generalnega sekretarja Združenih narodov, ki naj bi 1. januarja 2027 nasledil Antónia Guterresa, poteka v trenutku, ko organizacija preživlja eno najhujših kriz doslej. Blokade v Varnostnem svetu, kronično pomanjkanje denarja in zmanjšana podpora ZDA, največje financerke organizacije, so postavili njeno vlogo pod vprašaj. Obenem mnoge države članice upajo na dve zgodovinski spremembi: prvo žensko na čelu organizacije in po več kot treh desetletjih spet generalnega sekretarja iz Latinske Amerike in Karibov.

V skladu s 97. členom Ustanovne listine OZN generalnega sekretarja imenuje Generalna skupščina na priporočilo Varnostnega sveta, kar v praksi pomeni, da dejansko odločitev sprejema petnajst članic sveta. Dolgo časa je izbira potekala za zaprtimi vrati, vendar od leta 2016 kandidati javno predstavljajo svoje programe vsem državam članicam. Kljub temu bistveni izbor še vedno poteka na tajnih poskusnih glasovanjih v svetu, o katerih se ne vodijo uradni zapisniki.

Na vsaki glasovnici lahko članice kandidata spodbudijo ali odvrnejo ali pa ne izrazijo mnenja, za priporočilo pa je potrebnih vsaj devet spodbud in nobenega veta. Zato je treba rezultate brati pozorno: celo osem spodbud malo pomeni, če med odvračalnimi glasovi tiči veto ZDA, Kitajske, Rusije, Francije ali Velike Britanije. Leta 2016 so v poznejši fazi stalne članice glasovale z glasovnicami posebne barve, da bi se videlo, kdo bi vložil veto. Rebeca Grynspan, generalna sekretarka UNCTAD in nekdanja podpredsednica Kostarike, je na tretjem glasovanju 18. septembra prejela devet spodbud, največ od vseh. Za njo se je uvrstila Carolyn Rodrigues-Birkett, veleposlanica Gvajane pri OZN, z osmimi spodbudami, medtem ko je Rafael Grossi, generalni direktor Mednarodne agencije za atomsko energijo, prejel več odvračalnih glasov kot spodbud. Daniel Forti iz Mednarodne krizne skupine je ocenil, da ima tekma zdaj dve jasni favoritinji, vendar da nobena od njiju nima dovolj podpore, da bi bila varna pred vetom.

Najostrejši padec je doživela Michelle Bachelet, nekdanja predsednica Čila in nekdanja visoka komisarka OZN za človekove pravice. Njena kandidatura je oslabela, potem ko je novi čilski predsednik José Antonio Kast umaknil podporo svoje države. Ona se je umaknila iz tekme 19. septembra, potem ko je prejemala vse manj spodbud, šest v juliju, dve v avgustu in le eno v septembru. S tem ostaja sedem kandidatov, štiri ženske in trije moški.

Argumenta za prvo žensko na čelu OZN skoraj ni mogoče izpodbijati: vseh devet dosedanjih generalnih sekretarjev je bilo moških, Generalna skupščina pa je v eni od resolucij države spodbudila, naj predlagajo ženske. Regionalna rotacija pa ni nikjer zapisana, vendar mnogi menijo, da so zdaj na vrsti Latinska Amerika in Karibi. Iz regije je doslej to funkcijo opravljal le Perujec Javier Pérez de Cuéllar, od leta 1982 do 1991. Izkušnja iz leta 2016 kaže, kako malo ta običaj zavezuje: takrat so mnogi pričakovali generalnega sekretarja iz Vzhodne Evrope, vendar je bil izbran Guterres iz Zahodne Evrope.

Kdor koli bo zmagal, bo podedoval organizacijo v globoki finančni krizi. Guterres je opozoril, da OZN grozi skorajšnji finančni zlom, ker so neplačane članarine do konca leta 2025 dosegle 1,57 milijarde dolarjev. Poleg tega je administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa občutno skrčila sredstva za organizacijo. Paradoks je v tem, da mora prihodnji generalni sekretar pridobiti podporo prav tistih velesil, katerih spori najpogosteje blokirajo Varnostni svet. Naslednje poskusno glasovanje bi lahko potekalo po 28. septembru, ko se konča teden na visoki ravni Generalne skupščine.