Kako veliko sme biti svetovno prvenstvo?
Ko so organizirale ZDA, Kanada in Mehika poleti leta 2026 skupaj svetovno prvenstvo v nogometu, to ni bil le prvi turnir s tremi državami gostiteljicami, temveč tudi začetek nove dobe za najbolj priljubljeni šport na svetu. Število udeležencev je bilo povečano z 32 na 48 reprezentanc, s čimer se je povzpelo število tekem s 64 na 104, turnir pa je trajal skoraj šest tednov. Tekme so bile razporejene po 16 mestih, od katerih je enajst v ZDA, tri v Mehiki in dve v Kanadi, pri čemer razdalje med najbolj oddaljenimi stadioni presegajo 4.000 kilometrov. Otvoritvena tekma je bila odigrana na legendarnem stadionu Azteca v Ciudad de Méxicu, ki je postal s tem prvi stadion v zgodovini, na katerem so se igrale tekme treh svetovnih prvenstev.
Da bi zmanjšala ogromne razdalje, je razporedila Fifa skupinske tekme po regijah, tako da ekipam in navijačem v prvi fazi ni bilo treba nenehno prečkati celine. Kljub temu so morali igralci biti kos več časovnim pasovom in ponekod poletni vročini, ki po opozorilih zdravstvenih strokovnjakov pri temperaturah nad 30 stopinj predstavlja resno tveganje za športnike. Čeprav ima nekaj stadionov premično streho, so bili igralci in gledalci na odprtih arenah izpostavljeni vročini skoraj brez vsakršne zaščite.
Vsaj kar zadeva infrastrukturo, so lahko organizatorji računali na že obstoječe objekte. Ker so obstajali že skoraj vsi stadioni, ni bilo treba graditi novih aren, kot je bilo v Katarju ali v Braziliji. Številne arene pa so bile zgrajene za ameriški nogomet, zato je bilo treba za turnir položiti naravno travo.
Veliko večje nezadovoljstvo je povzročila cenovna politika Fife. Organizacija je uporabila prvič tako imenovane dinamične cene, pri katerih se spreminja cena vstopnice glede na povpraševanje. Tako so dosegale nekatere vstopnice za najprivlačnejše tekme, zlasti v zaključni fazi, cene po več tisoč dolarjev, kar so doživeli mnogi kot izključevanje običajnih navijačev. Zagovorniki modela pa trdijo, da na ta način vsaj del prihodkov ne konča pri preprodajalcih na črnem trgu.
Vendar najostrejše razprave niso tekle o infrastrukturi, temveč o samem formatu, o katerem je odločila Fifa že leta 2017. Vseh 48 reprezentanc je bilo razdeljenih v dvanajst skupin po štiri, pri čemer so se uvrstile v na novo uvedeni krog zadnjih 32 ne le prvi dve iz vsake skupine, temveč tudi osem najboljših tretjeuvrščenih. Podporniki reforme trdijo, da je dala širitev nogometnim zvezam iz Afrike, Azije in Oceanije, ki so bile na prejšnjih turnirjih pogosto premalo zastopane, realno možnost za udeležbo. Kritiki pa so opozarjali že pred turnirjem, da bi lahko skupinski del izgubil nekaj svoje napetosti, saj bi bilo za napredovanje pogosto dovolj celo tretje mesto v skupini. Poleg tega mora ekipa, ki pride do finala, zdaj odigrati osem tekem namesto sedmih, kar dodatno obremenjuje že tako prenatrpan koledar vrhunskih igralcev.
Za Fifo, katere prihodki so odvisni v veliki meri od televizijskih pravic in od sponzorskih pogodb, je širitev predvsem donosen posel, saj vsaka dodatna tekma pomeni tudi dodatne prihodke. Hkrati klubi in lige, ki plačujejo plače igralcev, z zaskrbljenostjo spremljajo, kako mednarodni turnirji zasedajo vse večji del sezone. Naslednje prvenstvo leta 2030 se bo raztezalo kar čez šest držav na treh celinah, čeprav se bo igrala večina tekem v Španiji, Maroku in na Portugalskem. Ali nogomet res potrebuje tako velik turnir ali bi lahko njegova privlačnost dolgoročno trpela prav zaradi takšnega gigantizma, bodo pokazala šele prihodnja leta.