Zakaj človeštvo želi nazaj na Luno?

Decembra 1972 so astronavti misije Apollo 17 zadnjič pustili svoje sledi na Luni. Od takrat na njeno površje ni stopil noben človek. Zdaj ameriška vesoljska agencija NASA želi s programom Artemis spet poslati ljudi tja.

Prva misija, Artemis 1, je leta 2022 brez posadke obkrožila Luno in nato varno pristala v Tihem oceanu. Program predvideva najprej let s štirimi astronavti okoli Lune, nato pa pristanek v bližini južnega pola. Vendar je bil program večkrat preložen zaradi tehničnih težav in visokih stroškov.

Artemis ni le ameriški projekt. Evropska vesoljska agencija izdeluje servisni modul za kapsulo Orion, ki zagotavlja elektriko, vodo in kisik za posadko. Kanada in Japonska prav tako sodelujeta, njuni astronavti pa v zameno dobijo mesta v prihodnjih misijah. Poleg tega je več kot 50 držav podpisalo tako imenovane dogovore Artemis o miroljubnem raziskovanju vesolja.

Hkrati Kitajska izvaja lasten ambiciozen lunarni program. Leta 2019 je kitajska sonda Chang'e 4 prva pristala na daljni strani Lune. Pet let pozneje je misija Chang'e 6 od tam prinesla vzorce kamnin na Zemljo. Peking namerava do leta 2030 na Luno poslati tudi svoje astronavte, pozneje pa skupaj z Rusijo zgraditi raziskovalno postajo. Številni strokovnjaki zato govorijo o novi tekmi v vesolju, podobni tisti iz časa hladne vojne.

Toda zakaj vsi želijo iti prav na južni pol? Tam v globokih kraterjih vlada večna tema, zato temperature padejo pod minus 200 stopinj. Znanstveniki menijo, da so v teh kraterjih velike količine zamrznjene vode. Ta led bi lahko astronavtom zagotovil pitno vodo in kisik za dihanje. Iz vode je mogoče proizvesti tudi raketno gorivo, saj je sestavljena iz vodika in kisika. Tako bi lahko Luna postala nekakšna bencinska črpalka v vesolju.

Vendar je dolgoročni cilj Mars, ne pa Luna. Vesoljske agencije želijo na Luni preizkusiti nove tehnologije, preden ljudje krenejo na potovanje, ki traja več mesecev. Ali in kdaj bodo ljudje res dosegli Mars, je še vedno odprto vprašanje.