390 milijonov let star krater odkrit na satelitskem zemljevidu.
Leta 2024 je ljubiteljski astronom Joël Lapointe načrtoval kampiranje v regiji Côte-Nord, v vzhodnem delu kanadske province Quebec. On je opazil veliko krožno strukturo blizu jezera Marsal, medtem ko je pregledoval satelitske zemljevide na spletu, da bi našel primeren kraj za šotor. Lapointe je posumil, da je pravilna krožna oblika v resnici star krater od trka meteorita. Njegovo odkritje je doseglo znanstvenike, ki so se odločili preveriti domnevo na terenu.
Oktobra 2025 je na teren odšla ekipa pod vodstvom geologa Gordona Osinskega s kanadske Univerze Western. Osinski je eden vodilnih svetovnih strokovnjakov za udarne kraterje in upravlja veliko podatkovno bazo o takšnih strukturah. Na terenu so znanstveniki našli udarne stožce, značilne razpoke v kamninah, ki nastanejo le pod ogromnim pritiskom ob trku. Osinski pojasnjuje, da so ti edini nedvoumni dokaz trka, ki ga je mogoče na terenu videti s prostim očesom. Ekipa je prepoznala tudi osrednji dvig, značilen za velike kraterje, pa tudi kamnine s stebrasto strukturo. Pri trku s tolikšno silo kamnine iz globine privrejo navzgor in na sredini kraterja oblikujejo vzpetino.
Krater je širok približno 25 kilometrov, njegovo starost pa ocenjujejo na okoli 390 milijonov let. To pomeni, da je meteorit zadel Zemljo v obdobju devona, ko se je razvijalo življenje predvsem v morjih, na kopnem pa so šele nastajali prvi gozdovi. To je enajsta potrjena udarna struktura v Quebecu, na vsej Zemlji pa je znanih le okoli 200 takšnih struktur. Obenem je to največji novoodkriti krater od leta 2018, ko so pod grenlandskim ledom našli 31 kilometrov širok krater Hiawatha. V isti regiji leži tudi znameniti krater Manicouagan, širok približno 100 kilometrov, eden največjih na Zemlji.
Kraterje na Zemlji je veliko težje opaziti kot na Luni, ker erozija, voda, led in rastlinstvo v milijonih let zabrišejo njihove sledi. Poleg tega je to območje redko poseljeno in poraščeno z gostimi gozdovi, zato je struktura dolgo ostala neopažena.
Krater je dobil ime Uhackatik po posvetovanjih s svetom skupnosti Innu iz Ekuanitshita. Innu so domorodno ljudstvo, ki na vzhodu Kanade živi že tisoče let.
Odkritje je pritegnilo svetovno pozornost 15. septembra 2026, ko je NASA objavila satelitsko sliko kraterja kot sliko dneva. Sliko je 12. oktobra 2025 posnel ameriški satelit Landsat 8, v istem mesecu, ko je bila na terenu tudi ekipa Osinskega. Na njej je iz vesolja jasno vidna krožna oblika, ki jo je Lapointe opazil na zemljevidih na spletu.
Zgodba o Uhackatiku kaže, da Zemlja tudi v 21. stoletju skriva neodkrite skrivnosti. Danes lahko vsakdo z dostopom do interneta pregleduje satelitske posnetke z vsega sveta, včasih pa prav radovedni ljubitelji prvi opazijo tisto, kar je ušlo profesionalcem.