Pet desetletij po Apollu: nova tekma za Luno.
Ko je decembra 1972 posadka Apolla 17 zapustila Luno, le redki so slutili, da več kot pet desetletij nanjo ne bo znova stopil noben človek. Razlogi niso bili le tehnični: po zmagi v tekmi s Sovjetsko zvezo je politična volja v Washingtonu hitro ugasnila, proračun agencije NASA pa je bil drastično okleščen. Danes pa je Luna spet v središču pozornosti, pri čemer zanjo tekmujejo ne le državne agencije, temveč tudi zasebna podjetja.
V osrčju ameriških ambicij je program Artemis, imenovan po sestri dvojčici Apolona. Prva misija brez posadke, v kateri je kapsula Orion leta 2022 obkrožila Luno, velja za uspešno, čeprav je bil toplotni ščit ob vrnitvi poškodovan bolj od pričakovanega. Načrt predvideva let s štirimi astronavti okoli Lune, nato pa tudi pristanek v bližini južnega pola. Vendar je bil program večkrat preložen, njegovi stroški, ki po ocenah znašajo več deset milijard dolarjev, pa redno sprožajo kritike v kongresu. Kritiki trdijo, da bi ista sredstva lahko učinkoviteje vložili v robotske misije, medtem ko zagovorniki menijo, da le prisotnost ljudi omogoča resnične znanstvene in tehnološke preboje.
Artemis ni izključno ameriški podvig: Evropska vesoljska agencija izdeluje servisni modul kapsule Orion, brez katerega posadka ne bi imela niti pogona niti elektrike, vode in kisika. Vzporedno s tem je več kot 50 držav podpisalo dogovore Artemis, ki naj bi določili skupna pravila za miroljubno raziskovanje vesolja, čeprav kritiki v njih vidijo predvsem poskus Washingtona, da vsili lastne standarde.
Medtem Kitajska izvaja lasten lunarni program, ki je v zadnjih letih dosegel vrsto impresivnih uspehov. Leta 2019 je sonda Chang'e 4 postala prvo plovilo, ki je mehko pristalo na daljni strani Lune, leta 2024 pa je misija Chang'e 6 od tam prinesla na Zemljo vzorce kamnin. Peking je napovedal, da želi do leta 2030 na Luno poslati svoje tajkonavte, pozneje pa skupaj z Rusijo zgraditi stalno raziskovalno postajo. Zato ne preseneča, da mnogi opazovalci govorijo o novi vesoljski tekmi, ki za razliko od tiste iz hladne vojne poteka ne le za prestiž, temveč tudi za dostop do virov.
Prav viri pojasnjujejo tudi, zakaj so skoraj vse načrtovane misije usmerjene na južni pol. V globokih kraterjih okoli pola, do katerih dna nikoli ne seže sončna svetloba, temperature padejo pod minus 200 stopinj Celzija. Znanstveniki domnevajo, da se je nabiral milijarde let v teh tako imenovanih trajno zasenčenih območjih led, ki so ga prinesli najverjetneje kometi in asteroidi. Če ta led res obstaja v zadostnih količinah, bi lahko iz njega pridobivali pitno vodo in kisik za dihanje, pa tudi vodik in kisik kot raketno gorivo. Luna bi lahko na ta način postala nekakšna oskrbovalna postaja, s katere bi se pripravljale bolj oddaljene misije, kar bi občutno znižalo stroške, saj je vsak z Zemlje izstreljen kilogram izjemno drag.
Dolgoročno pa so pogledi vesoljskih agencij uprti v Mars, za katerega raziskovanje naj bi Luna služila kot preizkusni poligon. Tam naj bi preizkusili sisteme za vzdrževanje življenja, nove pogonske tehnologije in gradbene postopke, preden ljudje krenejo na potovanje, ki bi trajalo nekaj mesecev v eno smer. Ključno vprašanje pri tem je, ali bosta politična podpora in financiranje ostala stabilna dlje kot en volilni cikel, saj so bili dosedanji programi pogosto prekinjeni ali preoblikovani z vsako novo administracijo. Še vedno je odprto, ali bodo ljudje stopili na Mars v prihodnjih desetletjih, vendar je eno skoraj gotovo: pot tja vodi prek Lune.