Zmaga nad inflacijo, toda za kakšno ceno?
Ko je letna stopnja inflacije v evrskem območju oktobra 2022 narasla na več kot deset odstotkov, najvišjo raven od uvedbe evra, je postalo jasno, da ekonomska politika stoji pred izzivom, kakršnega Evropa ni doživela že desetletja. Cene energije in hrane so rasle s hitrostjo, ki je presenetila tako gospodinjstva kot podjetja, v ZDA pa je inflacija sredi leta 2022 dosegla najvišjo raven od začetka osemdesetih let. Vendar za razliko od prejšnjih epizod tokrat ni šlo le za pregreto gospodarstvo, temveč za preplet več šokov, ki so krepili drug drugega.
Pandemija covida-19 je porušila globalne dobavne verige: tovarne v Aziji so bile začasno zaprte, pristanišča so bila preobremenjena, stroški pomorskega prevoza pa so se večkratno povečali. Hkrati so države z ogromnimi svežnji pomoči podpirale dohodke državljanov, tako da je povpraševanje po ponovnem odprtju gospodarstev močno oživelo, medtem ko je ponudba še vedno zaostajala. Odločilni udarec pa je prišel z rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022, po kateri so bile cene plina v Evropi občasno večkrat višje od običajnih.
Tako Evropska centralna banka kot ameriški Fed imata za cilj srednjeročno inflacijo v višini dveh odstotkov, čeprav mandat Feda dodatno vključuje tudi maksimalno zaposlenost. Njun ključni instrument je osnovna obrestna mera, katere zvišanje podraži kredite, zavre naložbe in potrošnjo ter tako zmanjša povpraševanje. Dilema je v tem, da bi lahko preveč previden odziv inflacijo zasidral v pričakovanjih, medtem ko prekomerno zaostrovanje utegne gospodarstvo pahniti v recesijo.
Toliko bolj presenetljivo je, da sta obe centralni banki dolgo razlagali inflacijo kot začasen pojav, ki naj bi izginil sam od sebe, takoj ko bodo dobavne verige znova normalno delovale. Kritiki so pozneje opozorili, da sta banki s tako razlago izgubili dragocene mesece, v katerih so pričakovanja glede prihodnje inflacije že začela naraščati. Ko sta končno reagirali, sta to storili z nenavadno odločnostjo: Fed je od marca 2022 dvignil osnovno obrestno mero s skoraj ničelne ravni na več kot pet odstotkov, ECB pa je dvignila depozitno obrestno mero iz negativnega območja na štiri odstotke.
Rezultati niso izostali: inflacija v evrskem območju je postopoma upadala in v letu 2025 znova skoraj dosegla dvoodstotni cilj. ECB je prvič znižala obrestne mere junija 2024, Fed pa ji je sledil nekaj mesecev pozneje. Ceno te zmage pa so plačali predvsem dolžniki: kdor je v tistih letih odplačeval stanovanjski kredit s spremenljivo obrestno mero, je moral nenadoma plačevati precej višje mesečne obroke. Hkrati so varčevalci po letih ničelnih ali celo negativnih obrestnih mer znova dobivali donose na svoje vloge, čeprav ti pogosto niso zadostovali, da bi nadomestili izgubljeno kupno moč. Najhuje prizadeta pa so bila gospodinjstva z nizkimi dohodki, ki nesorazmerno velik del svojega proračuna porabijo za hrano in energijo in so zato podražitve občutila močneje od drugih.
Med ekonomisti še danes poteka razprava o tem, ali so centralne banke iz te epizode potegnile dovolj naukov. Nekateri trdijo, da se je izkazal za pravilen zapozneli, a odločni odziv, saj so ukrotili inflacijo brez globoke recesije in brez dramatičnega porasta brezposelnosti. Drugi pa opozarjajo, da bi lahko strukturne spremembe, kot so staranje prebivalstva, stroški energetskega prehoda in vse večji protekcionizem, trajno povečale pritisk na cene. Če to drži, obdobja izjemno nizkih obrestnih mer, kakršno smo poznali v desetletju pred pandemijo, najverjetneje ne bo več. Za centralne banke bi to pomenilo, da boj za stabilne cene ni dokončana zmaga, temveč stalna naloga, ki zahteva budnost, verodostojnost in pripravljenost na nepriljubljene odločitve.